UMRL JE PAPEŽ FRANČIŠEK

NADŠKOF ALOJZIJ CVIKL OB SMRTI PAPEŽA FRANČIŠKA

Papež Frančišek je bil za Cerkev resničen blagoslov. Njegova prisotnost je prinašala preprostost, globino, toplino in pristno bližino vsakemu človeku. Zgovorno je, da se je od nas poslovil z blagoslovom urbi et orbi – »mestu in svetu« –, s katerim je ves čas svojega pontifikata želel doseči srca ljudi po vsem svetu.

Njegove zadnje besede lahko razumemo kot duhovni testament, ki nam ga je zapustil. Bile so prežete z zaupanjem, vero in ljubeznijo – prav takšno držo je živel skozi vse svoje poslanstvo.

Papež Frančišek je v središče svojega življenja in služenja postavil človeka. Do vsakega je pristopal z globokim spoštovanjem, s poslušanjem in s pristno odprtostjo. Zanj je bil vsak človek – ne glede na narod, vero, položaj ali preteklost – vreden vsega dostojanstva in ljubezni.

Njegovo oznanjevanje evangelija je bilo zasidrano v blagrih, ki si jih je vzel za življenjski program. Zato je bil še posebej blizu ubogim, krotkim, tistim, ki so lačni in žejni pravičnosti, ter vsem, ki si prizadevajo za mir in spravo. Bog, ki ga je oznanjal, ni bil strogi sodnik, ampak usmiljeni Oče. V njem smo prepoznali pastirja, ki ni vladal z močjo, ampak je vodil z zgledom, skromnostjo in nežnostjo.

Svojo papeško službo je zaznamoval z bližino malim, s preprostostjo in s prizadevanjem za Cerkev, ki gre naprej – Cerkev, ki je misijonarska, odprta in pričevalna. Po zgledu svetega Frančiška Asiškega, čigar ime si je izbral, je želel Cerkev, ki je uboga in blizu ljudem.

Blagre je videl kot temeljno pot krščanskih skupnosti, ki ne smejo biti zaprte vase, temveč žive pričevalke Vstalega Gospoda sredi sveta.

Papež Frančišek se je od nas poslovil prav v svetem letu, ki ga je sam odprl in ga naslovil »Romarji upanja«. Ob tej priložnosti je vso Cerkev povabil, naj stopi na pot vere, naj se premakne iz udobja v gibanje, iz zaprtosti v odprtost, iz statičnosti v oznanjevanje.

Kdo bi si mislil, da bo prav on opravil tisto zadnjo, najpomembnejšo romarsko pot – pot k Očetu?

Tudi s svojo smrtjo je oznanil upanje in pomen krščanskega romanja proti večnosti.

V Apostolski spodbudi Veselje evangelija je kot misijonarsko počelo zapisal to, kar je sam že zdavnaj naredil:

»Vemo samo, da je naša podaritev nujna. Naučimo se počivati v nežnih Očetovih rokah, v svoji ustvarjalni in velikodušni podaritvi. Nadaljujmo, dajmo mu vse, a dopustimo, da on napravi rodovitno naše prizadevanje, kakor mu je všeč …

(Veselje evangelija, V. poglavje, str.172)

Žalost ob njegovi smrti se preobraža v hvaležnost za vse, kar nam je dal – za njegovo služenje, njegove besede, njegovo držo ponižnosti in poguma.

Naj njegov zgled še naprej razsvetljuje pot Cerkve in naše osebne poti vere. Naj ga Vstali Gospod sprejme v objem usmiljenega Očeta, ki naj mu podeli plačilo za njegov trud in darovano življenje.

Naj se v Božji bližini za vedno odpočije v miru.

† Alojzij Cvikl