SVETA MAŠA NAS POVEZUJE Z BOGOM IN LJUDMI

Zelo provokativno vprašanje:« Ali bi si upali sedaj stopiti k nekomu, ki ga ne poznate, in se ga dotakniti?« Naš skupen odgovor je:«  Ne!« Vsi vemo in čutimo, da se tujca kar tako ne dotaknemo, celo približamo se mu težko.

Popolnoma enako je z odnosom do Boga: ker je Bog za nas tujec, se mu na daleč izogibamo. Pa čeprav smo bili krščeni, pri svetem obhajilu še kdaj, morda smo tudi poročeni in smo z zakramentom svetega zakona posvetili svoje zakonsko in družinsko življenje. Čeprav. Čeprav tudi svojega otroka pošiljamo k verouku, ga spremljamo in mu želimo dati nekaj o veri. Sami ostajamo zgolj opazovalci.

Kako to, da nam Bog ostaja tujec?

Vsakdo ima svoje razloge, da se Bogu ne približa. Naj povzamem le nekatere:« Nimam časa; do tega mi ni; saj ničesar ne potrebujem; nočem biti kot kak fanatik; saj samo lažejo; to so samo neke zgodbe; res se mi ne da; itd…..« Skupen odgovor bi se glasil:« Ne potrebujem ga. Ne potrebujem Boga. Naj ga kličejo tisti, ki jim kaj manjka!« Potem je popolnoma razumljivo, da nam je sveta maša tuja, odveč, naporna, izguba časa, nadležna obveznost, muka, nerazumljiva… Danes bi naj govorili in razmišljali o sveti maši, pa je to zelo težko, saj nas k maši ne vleče in zgleda, da nam ni privlačna.

Sveta maša je tisto največ, tisti vrh naše vere, ki nam daje največ ( največji razgled, najgloblje poseže v nas in najbolj nas obogati). Podobno je kakor vzpon na goro- veliko vztrajnosti, napora, vzdržljivosti in potrpežljivosti je potrebno, pa še dobro opremo moramo imeti, da dosežemo cilj- vrh gore. Podobno je s sveto mašo. Ko pa osvojimo goro in pridemo na vrh smo zadovoljni, presenečeni kaj nam ponuja: čudoviti razgled, občutek zadovoljstva, veselje nad doseženim ciljem, posebne neponovljive občutke.

Preden smo enkrat v tednu eno uro na cilju- pri najbolj pomembnem dogodku in najpomembnejšem srečanju v naši veri, je potrebno prej 6 dni živeti v duhu tega dogodka. Če se nikoli ne spomnimo na Boga med tednom pomeni, da v nedeljo pridemo v cerkev, opravimo svojo dolžnost in se vrnemo v vrtinec našega življenja sami: brez Boga, kajti verjetno ga niti pri sveti maši nismo srečali. Za vse kar je lepo- zelo lepo in pomembno v našem življenju, se je treba potruditi: za odnos z možem ali ženo, za odnose s starši, za odnos z otrokom, za lep in topel dom, za hrano, za obleko, za vse materialno je treba delati. Tudi za odnos z Bogom je treba zavihati rokave in delati.

   V evangeliju beremo, da je k Jezusu prišel bogat mladenič, ki ga je vprašal, kaj naj še stori, da bo dosegel večno življenje. Jezus mu pravi: Če hočeš biti popoln,…..« Mladeniča povabi in mu prepušča vso svobodo, da se sam odloči. Tudi nas ne sili, ampak nas vabi:« Če hočeš, pridi za menoj.« In ko se nekdo odloči in gre za njim, nikoli Jezus ne izpiše programa kako naj to naredi , ampak samo reče:« Hodi za menoj!«  Edini »program« je On-  Bog sam. Pot  vsakega človeka, ki hodi za Jezusom, je edinstvena.

Odnos človeka  do svete maše je lahko  kakor človekov odnos do skrinjice  zakladov: eni zaklada sploh ne iščejo, ni jim pomembno; eni ga iščejo, najdejo in izropajo; eni zaklad najdejo pa nimajo ključa in nanj pozabijo; eni skrinjico odprejo in jemljejo, ko pač kaj potrebujejo; nekateri pa zaklad sprejmejo, ogledajo in preudarijo kako ga bodo s hvaležnostjo porabili v svojem življenju.                                                                                                

Sveta maša nas povezuje z Bogom 

                                             
Začetni obred: pozdrav, kesanje, slava

• Bližamo se živemu Bogu,  ki nas posluša, nam govori, odpušča,dviga in nas hrani
• Pogled vase, obžalovanje slabega, prošnja za odpuščanje: Gospod, usmili se
• Slaviti Boga, izraziti spoštovanje do Njega, izvira življenja in polnosti ljubezni

Besedno bogoslužje: svetopisemska berila, pridiga, vera, prošnje

• Prisluhniti božji modrosti, ki je oblikovala ljudi tisočletja, dopustiti, da mi Bog spregovori, svetuje
• Izpovedati vero v  Boga Stvarnika, Sina Odrešenika in Svetega Duha Tolažnika

Evharistično bogoslužje: pripravljanje darov, evharistična molitev zahvale in posvetitve, obhajilni obred

• darovanje je vedno izstopanje iz svojih lastnih potreb, odpiranje drugim, Bogu darujemo sebe, vse svoje delo v veri, da bo On našo daritev oplemenitil
• prisostvujemo najsvetejšemu trenutku in največji skrivnosti naše vere:  spremenjenju, priča smo  živi navzočnosti Boga med nami v sveti hostiji
• maša nas vodi k temu, da lahko iskreno izgovarjamo: svet, svet, svet…-vstopimo v ta najgloblji odnos čaščenja…
• sprejmemo Boga vase, notranje in zunanje se skrbno pripravimo na najbolj osebno srečanje z Vstalim Kristusom

Sklepni obred

• duhovno bogatejši in z njim nahranjeni, okrepljeni odidemo v življenje. Ponesemo božji blagoslov na svoje domove in v svoj vsakdan.

Sveta maša nas povezuje z ljudmi:

• pri sv. maši se povežemo z drugimi ljudmi: ko skupaj odgovarjamo, pojemo, molimo…
• pred Bogom nismo sami, drug drugemu dajemo vzgled in oporo
• s svojimi darovi in talenti lahko obogatimo skupnost
• pri maši raste kultura srca
• preko maše stopamo v duhovni stik s kristjani po vsem svetu
• maša me nagovarja in daje moč, da pomagam drugim

Sveta maša je osebna podaritev Boga vsakemu človeku posebej. K maši smo povabljeni ( ne prisiljeni). Iti k sveti maši pomeni dati Bogu posebno mesto v svojem življenju. Pomeni  pridružiti se Njegovi daritvi tako, da po Njegovi daritvi postaja naše življenje posvečeno, pomeni približano Bogu. Ni nekaj, kar bi vzeli. Je tisto najlepše, kar je mogoče le sprejeti: biti pri Bogu, biti z Bogom, sprejeti Boga vase- v svoje srce, v svoje življenje.

zapisala: MP