Zakrament svete birme Zakrament svete birme skupaj s krstom in evharistijo tvori celoto zakramentov, ki vpeljujejo vernika v krščansko življenje. Pomembno je, da se ohranja povezanost teh treh zakramentov, saj birma dopolnjuje in potrjuje milost, ki jo prejmemo pri krstu. Preko birme postane vernik še globlje povezan s Cerkvijo in prejme moč Svetega Duha, da svojo vero živi in jo priča v svetu – z besedo in dejanjem. Birmo pogosto razumemo kot “duhovno polnoletnost”, saj pomeni korak k zrelemu in odgovornemu življenju v veri. Tako kot mladostnik vstopa v novo obdobje svojega telesnega in čustvenega razvoja, ga tudi Cerkev z birmo spremlja v njegovi osebni in duhovni rasti. Sveti Duh ga opremi z močjo in modrostjo, da bo znal v življenju prav odločati, ostati zvest veri in izkoristiti darove, ki jih Bog vsakemu podarja. Birma ima številne učinke: poglablja naše božje sinovstvo, utrjuje našo povezanost s Kristusom, pomnožuje darove Svetega Duha ter nas tesneje poveže s Cerkvijo. Posebej pomembno pa je, da nas okrepi v naši nalogi oznanjevanja evangelija – naj bomo pogumni pričevalci, ki se ne sramujemo Kristusa in njegovega križa (prim. Rim 8,15; KKC 1303). Papež Frančišek je pri eni izmed svojih katehez o birmi dejal: “Sveti Duh je nevidni dar, ki se daje in ki biva v srcu tistega, ki ga prejme. On nas vodi, svetuje, okrepi in tolaži na poti življenja. Ne pozabimo: Sveti Duh je resnično Božja prisotnost v nas – njegov dih, njegova moč, njegovo veselje!” (Papež Frančišek, splošna avdienca, 29. januar 2014). Zato ta zakrament ni zgolj simboličen dogodek ali priložnost za praznovanje – kot to pogosto vidimo v današnji družbi – temveč resnična Božja milost, ki jo je treba sprejeti z odprtim srcem in vero. Cerkev zato določa, da se birma podeljuje le enkrat v življenju, saj v človekovo dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje – pečat Svetega Duha (character), ki kristjana zaznamuje kot Kristusovega pričevalca (prim. KKC 1304, 1306). Da bi vernik prejel ta zakrament z odprtim srcem, mora biti v stanju milosti – to pomeni, da se pred tem priporoča sveta spoved. Prav tako se pričakuje ustrezna priprava, ki vodi k globljemu odnosu s Kristusom, k večji odprtosti za delovanje Svetega Duha in k zavedanju svoje pripadnosti Cerkvi. Pomembno je, da priprava ni samo intelektualna, ampak tudi duhovna in osebna. Tukaj ima ključno vlogo tudi župnijska skupnost, ki birmanca spremlja in mu stoji ob strani (prim. KKC 1309–1310). Pri birmi naj ima vsak kandidat tudi botra ali botro – duhovno osebo, ki mu bo vzor v veri in opora na poti življenja. Po možnosti naj bo to ista oseba, ki je bila boter pri krstu, saj se s tem še močneje izrazi enotnost teh dveh zakramentov (prim. KKC 1311). Kar se tiče starosti za birmo, ta ni povsod enaka, saj se upošteva predvsem osebna zrelost posameznika. V zgodovini Cerkve se je praksa glede tega spreminjala. Vendar je pomembno poudariti, da telesna in čustvena zrelost ne sovpadata vedno z duhovno. Odraslost v veri ni nujno povezana z letih – lahko jo doseže tudi mlajši, če je odprt za delovanje Svetega Duha (prim. KKC 1308).https://zupnija-hajdina.rkc.si/index.php/content/display/2796