V naselju Kungota pri Ptuju stoji poznogotska cerkev sv. Kunigunde, zgrajena l.1520. Sedanjo podobo je dobila l.1934. Leta 2009 je bila cerkev temeljito prenovljena.   Sveta Kunigunda, cesarica Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed kunni »pleme, rod« in gunt »boj«; nekateri ime razlagajo tudi kot izpeljavo iz »die kühne Gunde«, kar bi prevedli kot »drzna bojevnica«.Rodila se je okoli leta 980 v Luksemburgu,umrla 3. marca 1033 v Kaufungenu v Nemčiji. Kunigundin mož, vojvoda Henrik Bavarski, je bil po smrti cesarja Otona III. leta 1002 izbran za nemškega kralja, dvanajst let pozneje pa ju je papež Benedikt VII. v Rimu okronal za cesarja in cesarico. Tako kot zakonca sta tudi kot vladarja v vseh ozirih živela zgledno živ­ljenje. Kunigunda je bila svojemu možu vseskozi v veliko oporo in pomoč tako v politiki kakor tudi sicer. Njena velika skrb je bila korist Cerkve: ustanavljala je samostane, gradila cerkve in podpirala duhovnike. Njen mož je po njeni zaslugi veljal za socialno čutečega in pravičnega vladarja. Sama se je zavzemala za reveže, pomagala po bolnišnicah in sirotišnicah. Po smrti svojega moža je vladala, dokler ni bil izvoljen njegov naslednik, nato pa se je umaknila v benediktinski samostan v Kaufungenu, ki ga je sama ustanovila. Kot preprosta redovnica se je odpovedala vsem častem in privilegijem in petnajst let preživela v uboštvu in ponižnosti, molitvi, premišljevanju in dobrih delih. Ko je ležala na smrtni postelji, so jo želeli pokopati z vsemi častmi, ki so pripadali nekdanji cesarici, a jih je prosila, naj je ne pokopljejo v cesarski, ampak v preprosti redovni obleki. Pokopali so jo zraven njenega moža v bamberški stolnici, kjer imata veličasten nagrobni spomenik. Ta ni znamenje njune svetne slave ali moči, ampak svetniškega življenja.  https://zupnija-hajdina.rkc.si/index.php/content/display/11